Preskoči predmeti na voljo

Predmeti na voljo

Pojem humanosti izhaja iz novodobnega pojmovanja človekovega dostojanstva, pojmovanja, ki je bilo prvikrat eksplicitno postavljeno v evropski kulturi v začetku novega veka, v prelomnem času med renesanso, humanizmom in razsvetljenstvom. Ni naključje, da je prav ta čas pogosto označen kot čas humanizma, k človeku usmerjene miselnosti. Humanizem pomeni torej človečnost tudi v vrednotnem pomenu, miselnost, ki temelji na konceptu človekovega dostojanstva in iz njega izhajajočih pravic, svoboščin pa tudi odgovornosti.

Humanizem združuje mnoge temeljne vrednote, spoštovanje svobode z altruizmom, ljubeznijo, dobroto, prijaznostjo in strpnostjo, ki povezujejo človekovo dostojanstvo, pravice, svoboščine ter dolžnosti in odgovornosti v skupno kategorijo. Že sam izraz (iz lat. homo = človek, humanus = človeški) pove, da se domena humanosti nanaša na vrednote in z njimi povezane odločitve in obnašanja, kjer je – še bolj kot pri drugih – v ospredju človek in njegova dobrobit.

Zato bomo v sklopu humanosti našli vodila, načela in vrednote, ki jih povsod postavljajo na zelo visoko mesto: ljubezen, svobodo, strpnost, dobroto idr. Humanizem pa s svojo vero v človeka in človekovo dostojanstvo izrecno poudarja tudi kategorije upanja, napredka ter osebnostne in družbene rasti ter rasti civilizacije.


Integriteta pomenit na eni strani dosledno uresničevanje moralnih načel v obnašanju, na drugi strani pa pomenit najvišjo možno mero iskrenosti in resnicoljubnosti.

Beseda izhaja iz latinske besede integritas, ki pomeni: popolnost, celotnost, neokrnjenost, nerazdeljenost. Integriteta tako dejansko predstavlja vse te pomene. Slovenski sopomenki za integriteto je še najbližja beseda poštenost. Integriteta kot vrednotna domena tako združuje poštenost, visoka moralna načela in z njimi povezano ravnanje ter celovitost / nerazdeljenost, ki v osnovi podpira moralno delovanje posameznika. Integriteta in poštenost sta postulat dobrega značaja in osebnostne zrelosti v vseh znanih kulturah in civilizacijah brez izjeme. Zelo pogosto ju postavljamo prav na vrh tega, kar tvori bistvo osebne, individualne moralne veličine. Integriteta pomeni bistvo etičnosti in moralnosti v življenjski usmerjenosti, v ravnanju in tudi v uresničevanju osebne časti in dostojanstva.

Usmeritev k delu in ustvarjalnosti ali domena dela in ustvarjalnosti je v jedru napredne in zdravo tekmujoče družbe. Označujejo jo odločitve in obnašanja, ki se odražajo v naslednjh vrednotah:

·         radovednost,

·         participacija,

·         kritično mišljenje,

·         organizacijsko državljanstvo,

·         odličnost,

·         zanesljivost,

·         podjetnost,

·         skrb za okolje,

·         delovna etika.

Človeštvo ne bi bilo, kar je, če ne bi bilo izdelovanja in uporabe orodja. Med najboljšimi kazalci neke kulture je njena tehnologija. Orodja in tehnologije pa spet ne bi bilo brez dela in ustvarjanja. Delo in ustvarjalnost sta za človeka tako značilna, da je eden od najpogosteje citiranih antropoloških atributov oznaka homo faber (“človek, ki dela”, po Hannah Arendt in Maxu Schelerju). Tako sta pomembna in značilna, da ju upravičeno združujemo v eno temeljnih vrednotnih domen. Delo in ustvarjalnost sta pomembna pri oblikovanju značaja in osebnosti in sta neločljiv del človekovega poklicnega in podjetniškega delovanja, s tem pa tudi močno vpletena v poklicno, delovno in organizacijsko etiko ter poklicno, podjetniško in organizacijsko vodenje in upravljanje.


Usmeritev k tradiciji ali domena tradicije je v jedru sodobne družbe, uravnotežene s tradicijami in konvencijami, ki zaslužijo spoštovanje. To usmeritev označujejo odločitve in obnašanja, ki odražajo naslednje vrednote:

  • spoštovanje tradicije

  • domoljubje

  • spoštovanje staršev in družine

  • marljivost

  • lojalnost

  • olika

Vsaka človeška družba ali kultura je ustvarila določene dosežke, tako materialne kot duhovne, vsaka je oblikovala določena znanja, navade in običaje. Nekateri med njimi so se porazgubili, drugi so se ohranjali, nekateri celo univerzalno, ohranili so se v vseh znanih kulturah (univerzalne vrednote že sodijo mednje). Kot je zapisal R. Alan Woods: “Tradicije, ki temeljijo na resnici, so večne.” Ti ohranjeni kulturni dosežki in delovanja tvorijo bistvo tradicije, bistvo kulturnega izročila.

Kultura že po definiciji pomeni prenos dosežkov neke družbe ali civilizacije iz generacije v generacijo. Tradicija je torej v samem jedru kulture. Pogosto se tega preprostega dejstva premalo zavedamo. Brez tradicije torej ni kulture.

Ohranjanje tradicij in konvencij, ki so se izkazale za dobre, je še posebej pomembno. Pogosto pojmujemo tradicijo kot nekaj, kar nasprotuje napredku, pri tem pa pozabljamo, da brez tradicije ne bi bil mogoč noben napredek. Spoštovanje dobrih tradicij je neizogibna sestavina družbene stabilnosti, saj daje dani družbi nujno potrebno notranjo orientacijo in oporo. Najtrajnejše in najstabilnejše kulture in civilizacije so ustvarile bogato tradicijo. Njihov razcvet je bil v mnogočem rezultat spoštovanja lastne dobre tradicije in njihov eventualni propad posledica neupoštevanja ali nezmožnosti upoštevanja te tradicije. Tradicija in razvoj lahko gresta z roko v roki. Dobra tradicija razvoj celo podpira.

K dobri tradiciji sodijo npr. navade, ustaljeni vzorci obnašanja, s katerimi izkazujemo spoštovanje do oseb in stvari, ki zaslužijo naše spoštovanje: do staršev in družine, do zakonov, do domovine, do dobrih značajskih lastnosti. Pomemben del dobre tradicije so olika, bonton in lojalnost. Potemtakem je seveda očitno, da se tudi tradicija povezuje z drugimi vrednotnimi domenami, zlasti z domenami kulture, pravičnosti in integritete, pa tudi z domenami znanja in modrosti, dela in ustvarjalnosti in nazadnje tudi z ostalimi domenami. Pravzaprav nam predstavlja tradicija poseben vidik vrednotnih domen, namreč združevanje vrednot, kot se ohranjajo v časovnem prerezu človeških družb in kultur. Ne pozabimo, da k dobri tradiciji vedno sodi tudi spoštovanje lastnosti in obnašanja, ki je tesno povezano z drugimi pomembnimi vrednotami, z delavnostjo in marljivostjo, pravičnostjo in poštenostjo, skrbjo za sočloveka, zdravje in okolje in spoštovanjem etičnih standardov ter pravnega reda.

Odkrivajmo zakladnico našega naroda in države, kjer se je v preteklosti nabralo veliko dobre tradicije. Jože Trontelj (2014) pravi: “ V slovenskem narodu je veliko dragocenega. Pripravljenost pomagati drug drugemu, solidarnost, dobrodelnost so sijajne lastnosti. Pri Slovencih jih je nadpovprečno veliko. To so lastnosti, ki navdušujejo, ki vlivajo optimizem. To je bogastvo, ki ostaja tudi v revščini in je garancija za preživetje v najtežjih časih.”


Pravičnost pomeni pomembno osebno vrednoto, svoj končni pomen pa pravičnost pridobi še zlasti kot družbena vrednota. Zato govorimo tako o pravičnih osebah kot o pravični družbi. V enem in drugem primeru pomeni pravičnost nepristranski, "fer" odnos, enakopravno ravnanje v odnosu do vseh in enakopravno upoštevanje pravic, ciljev in obnašanj posameznikov. Enakopraven in nepristranski odnos oblasti do državljanov, članov skupin in pripadnikov neke družbe je temelj državne, skupinske in družbene pravičnosti. Že v drugih civilizacijah, v sodobni demokratični družbi pa sploh, je pravičnost načelo, ki se zahteva od vseh vej oblasti in postavlja sodstvo za varuha pravičnosti. Pravičnost je zato nujna sestavina demokratične in humane družbe, despotski, totalitarni, represivni in drugi nedemokratični sistemi pa običajno ne zagotavljajo minimalne, kaj šele temeljne družbene pravičnosti. Po filozofu Johnu Rawlsu je pravičnost prva vrlina družbenih institucij, podobno kot je resnica temelj sistemov razmišljanja.

Pravičnost pomeni prepričanje in ravnanje, ki obravnava vse ljudi brez izjeme in brezpogojno enako, zlasti pri sankcioniranju njihovega delovanja. Očitno je torej pravičnost v tesni zvezi s spoštovanjem zakonov (seveda, če so le-ti sami pravični). V tem oziru je treba v pojem pravičnosti všteti tudi okoliščine in razloge posameznikovih ravnanj. Nepravično bi bilo npr. enako sankcionirati povzročeno nasilno smrt ne glede na to, ali se je zgodila kot naklepni zločin, v samoobrambi ali v vojni. Še posebno nam pomeni pravičnost enakopravno varstvo in zaščitenost posameznikov in skupin in enakopravno upoštevanje njihovih pravic brez vsake pristranskosti in diskriminacije. Zato je pravičnost eden temeljnih pojmov etike, morale, prava in je nedvomno tudi glavno vodilo pravne družbe in pravne države. V potrebi, da bi zagotovili pravični družbeni red, so nastali prvi zakoni, najprej nepisani, nato pisani (Hamurabijev zakonik). Že Aristotel je povedal, da na pravičnosti temelji družbeni red: "Edina stabilna država je tista, v kateri so vsi ljudje enaki pred zakonom." Pred njim je že Platon, Aristotelov učitelj, poudarjal, da je pravičnost (dikaiosyne) najpomembnejša vrlina urejene družbe. Iz rimskih časov je slavni pregovor: "Fiat iustitia, pereat mundus." (Pravica naj velja, četudi svet propade.) Podobna pojmovanja najdemo tudi v drugih velikih civilizacijah, npr. v kitajski. Enake pravice za vse in enakopravnost pred zakonom so temeljna značilnost pravne države in pomenijo uresničenje splošne enakopravnosti, ki po eni strani zagotavlja splošno varnost, po drugi strani pa terja spoštovanje zakonov in aktivno vlogo državljanov. Pravičnost se tesno povezuje z integriteto, univerzalizmom, humanostjo, modrostjo, pa tudi drugimi vrednotnimi domenami. Težko npr. potegnemo jasno črto ločnico med pravičnostjo in poštenostjo. Mnoge temeljne vrednotne kategorije izgubijo svoj pomen, če niso povezane s pravičnostjo, npr. svoboda, ljubezen, dobrota, znanje, modrost, resnica.

Čeprav je pravičnost najmočneje navezana na družbo in družbeno pravičnost, se mora dotikati tudi drugih bolj omejenih področij bivanja: družine, šole, delovnega okolja, družabnega življenja ... Majhni otroci s svojim posebnim občutkom za pravičnost pogosto rečejo: to ni pravično. Pri tem pravično pogosto pomeni tisto, kar je dobro za njih. Po drugi strani pa vsaka takšna njihova izjava vsebuje zrno resnice o pravičnosti.

Pravičnost je zahtevna kategorija, ker jo je nemogoče enoznačno določiti. Preprost primer se kaže v tem, da pravično ne pomeni enako za vse. Če skupini ljudi razdeliš neko dobrino, tako da vsak dobi enako, to ni nujno pravično. To se preprosto kaže pri ljudeh, ki imajo posebne potrebe. Izrazit primer so otroci, katerim je namenjena celo posebna deklaracija o otrokovih pravicah.

Enostavna tehtnica z dvema skodelama kot simbol pravičnosti ni najboljša podoba pravičnosti. Vse preveč je nekih vzvodov, dejstev in okoliščin, ki bolj kažejo na podobo zapletenega sistema škripcev, zobnikov in vzvodov, ki ga lahko vidimo v kakšni stari uri na zvoniku.

Zahteve pravičnosti je treba dopolnjevati z zahtevami spoštovanja do konkretnih ljudi in nenazadnje tudi z ljubeznijo.

Uni

Univerzalizem vključuje načela, prepričanja in ravnanja, ki prispevajo k splošni dobrobiti in si jih lahko predstavljamo kot splošna, univerzalna. Uresničujejo jih lahko vsi ljudje, ne da bi s tem ogrožali druge ljudi.

Eden najbolj pomembnih poznavalcev vrednot, izraelski psiholog Shalom Schwartz (2005, 2006, 2012), opredeljuje univerzalizem kot  »razumevanje, spoštovanje, toleriranje in ščitenje dobrobiti človeštva in narave«.

Pri vrednotah univerzalizma gre torej za delovanje, ki je v skladu z znamenitim zlatim pravilom in s Kantovim kategoričnim imperativom:

Delaj drugim to, kar želiš, da bi drugi delali tebi.

Ne delaj drugim tega, česar ne želiš, da bi drugi delali tebi. (Zlato pravilo)

Deluj samo v soglasju s takšnim načelom, za katerega bi hkrati mogel želeti, da bi veljalo kot univerzalni zakon. (Kant, Kategorični imperativ)

Univerzalizem tako izhaja iz samih najosnovnejših načel in določil etičnega in moralnega obnašanja, ki jih poznajo vsi etični in moralni nauki od ljudske modrosti do filozofske etike in deontologije, od elementarnih kultur do visokih civilizacij, od starih do novejših religij. Univerzalizem je tako moralna podlaga idealnega globalnega končnega stanja družbe - miru in blaginje v svetu.  

Univerzalizem je torej vrednotna domena, ki združuje vrednote, katerih uresničevanje zagotavlja splošno blaginjo družbe, mir, enakost, enakopravnost in sožitje med posamezniki ter skupinami. V svoji današnji obliki temelji univerzalizem predvsem na spoštovanju človekovih in državljanskih pravic in svoboščin, ki izhajajo iz priznavanja človeškega dostojanstva. Tako se povezuje zlasti s humanostjo, kulturo, skrbjo za sočloveka, pravičnostjo in integriteto. Vendar ima mnogo skupnega tudi z vsemi drugimi vrednotnimi domenami, spoštovanjem življenja, narave in zdravja, modrostjo in znanjem, delom in ustvarjalnostjo, tradicijo. Posebej se povezuje s spoštovanjem vsega, kar povezuje ljudi ob vsej in kljub vsej njihovi različnosti in drugačnosti. Zajema vsa pomembna ravnanja in obnašanja, ki imajo lahko univerzalni značaj in nas prilagajajo skupnosti. Vrednotna domena univerzalizma zajema tudi vse tiste vrednote, ki pridobijo poln pomen šele, če in ko pridobijo univerzalni značaj. To velja za vrednote, kot so skromnost, ponižnosti (v zdravi meri), odpuščanje in hvaležnost. Kakor hitro spoštujemo druge ljudi, njihovo enakost in različnost, potem ni več logično, če v odnosu do njih ne ravnamo skromno in hvaležno in če nismo pripravljeni odpuščati napak, pred katerimi tudi sami nismo imuni.

Univerzalizem se, morda bolj kot druge vrednotne domene, neločljivo povezuje s konceptom humanistične civilizacije. Ne zadeva toliko vrednot določenih posameznikov in določenih skupin, temveč vrednote VSEH posameznikov in skupin. Teh vrednot se ljudje ne zavedajo v celoti, dokler ne presežejo obzorja svojih referenčnih skupin (družine, lokalne skupnosti, nacionalne skupnosti, države ...) in dokler se ne zavejo ogroženosti in s tem vrednosti naravnih virov. Šele na tej ravni postane ljudem jasno, da sta priznavanje enakih pravic in možnosti vsem in zaščita okolja ter narave pogoj za sožitje in blaginjo. 

Tukaj si lahko varuhi in varuhinje ogledate videoposnetke vseh izobraževanj za varuhe in strokovno gradivo predstavitev knjig.

Človek je bitje, ki je po svoji biološki naravi, po svojih genih zmožen ustvarjati kulturo, torej dosežke in stvaritve, ki se prenašajo iz roda v rod in se tako iz generacije v generacijo širijo in nabirajo. Kultura je skupni izraz za vse duhovne in materialne dobrine, ki jih je človeštvo ustvarilo in prenašalo iz generacije v generacijo. Kultura predstavlja nabor vsega, kar je človeku največ vredno, zato je razumljivo, da je kultura kot takšna tudi ena najpomembnejših vrednot človeštva in civilizacije.

Le človek je zmožen ustvarjati kulturo v pravem pomenu besede, torej prenašati nova spoznanja in dosežke v naslednjo generacijo. To se dogaja v procesu vzgoje in izobraževanja, ki pomeni eno od temeljnih funkcij za človeka tako značilnega družinskega načina življenja in je hkrati tudi ena od temeljnih nalog vsake družbe. Le človek je ustvaril tudi poseben poklic, ki mu je poveril učenje drugih in s tem trajno ohranjanje in napredek kulture. To poklicno in življenjsko poslanstvo je poklic vzgojitelja in učitelja v najširšem pomenu besede.

Kultura nam tako na eni strani pomeni pridobljeno, naučeno dediščino, ki nadgrajuje našo biološko dediščino, po drugi strani pa kultura ali kulturnost kot vrednotna domena pomeni spoštovanje, zavestno ohranjanje in razvijanje te pridobljene dediščine. Gre za spoštovanje kulturnih dosežkov, duhovnih in materialnih, umetnostnih, znanstvenih in verskih. Indijski mislec in državnik Nehru je nekoč zapisal, da kultura predstavlja širino razuma in širino duha neke družbe ali posameznika.

Ta vrednotna domena visoko kotira v vsaki družbi, ki jo krasi spoštovanje duhovnih in materialnih dobrin in pridobitev civilizacije, vzgoje, izobrazbe, umetnosti in znanosti, svetovnonazorskih in verskih prepričanj. Slovenci poznamo pojem omike, ki dobro združuje kulturnost oziroma spoštovanje kulturne dediščine na eni strani ter aktivno angažiranje v kulturnem življenju na drugi strani. S pojmi dobre vzgoje, omike in izobrazbe lahko kar dobro povzamemo samo jedro kulture oziroma kulturnosti kot vrednotne domene.

Kultura kot vrednotna domena se povezuje z vsemi ostalimi domenami. Do neke mere se že kar pomensko prekriva z domeno tradicije, a tudi drugih se dotika vsebinsko bodisi bolj s splošnega, univerzalnega in družbenega vidika (spoštovanje življenja, zdravja, narave in okolja, humanost, pravičnost, skrb za sočloveka, univerzalnost), bodisi z vidika, ki povezuje osebno in nadosebno raven (integriteta, modrost in znanje, delo in ustvarjalnost). Spoštovanje naštetih vrednotnih domen in vrednot namreč sodi v človekovo kulturno dediščino.

Program »Etika in vrednote v vzgoji in izobraževanju« temelji na prepričanju, da je eno od naj­pomembnejših poslanstev vzgoje in izobraževanja skrb za etično in s temeljnimi vrednotami usklajeno ravnanje v vrtcih in šolah. Tam se namreč preko socializacijskih mehanizmov in po­notranjenja vrednot in življenjskih načel postavljajo pomembni temelji etike in vrednot otrok in mladostnikov, ki danes obiskujejo vrtce in šole, čez leta pa bodo ustvarjalci prihodnosti vseh nas.

Izpolnjevanje tega poslanstva vzgoje in izobraževanja je tudi ena najpomembnejših podlag za obliko­vanje stabilne družbe prihodnosti, ki je lahko le družba, utemeljena na etičnih standardih, vrednotah in znanju.

Program »Etika in vrednote v vzgoji in izobraževanju« vodi vrtce in šole proti pridobitvi certifikata, ki se imenuje na kratko Certifikat etike in vrednot, dolgo pa Potrdilo o vključenosti vrtca/šole v program »Etika in vrednote v vzgoji in izobraževanju«. Certifikat podeljujeta Slovenska akademija znanosti in umetnosti in Inštitut za preučevanje etike in vrednot.

Namen natečaja je spodbuditi čim večji krog otrok in učencev, vzgojiteljev in učiteljev, da se aktivno vključijo v program in odkrijejo njegovo pomembnost in vlogo tudi v svojem lastnem lokalnem okolju in skozi lastne aktivnosti. V okviru tega modula Inštitut za etiko in vrednote k sodelovanju vabi vzornike. Vzorniki pri tej domeni so ljudje, ki jih odlikuje visoka stopnja znanja na področju, na katerem so se odlikovali, hkrati pa imajo tudi širino, ki je vrlina modrih ljudi.

Skrb za sočloveka nedvomno sodi med najpomembnejše vrednotne domene, kar jih človeštvo pozna. Je del naše evolucijske dediščine, brez nje človeštvo ne more obstati. Temelji skrbi za sočloveka se pokažejo že zgodaj v otroštvu, ko se pri posamezniku začno razvijati primarna občutja empatije. Ta so podlaga za vse poznejše altruistično in solidarno ravnanje, zato jih je treba spodbujati in negovati že od samega začetka. Kar je tukaj zamujeno, je žal zamujeno za vedno. Nekdo, ki v otroštvu sam ni doživel skrbi, opore in pomoči s strani drugih, bo ostal onesposobljen za lastno empatično in altruistično delovanje, s tem pa bo prikrajšan tudi za izjemno pomemben in močan vir zadovoljstva, sreče in smiselnosti življenja. Vzgojno delo na področju te domene sodi zato med najbolj temeljne in pomembne naloge vrednotne in značajske vzgoje.

Modul znanje in modrost je prvi izmed desetih modulov v okviru Evropskega ogrodja etike in vrednot, ki se mu bomo posvetili. Ne naključno. Znanje je v temelju povezano s sistemom vzgoje in izobraževanja. Posredovanje znanja je prva naloga, ki jo ima izobraževalni sistem. In veliko enotnosti je tudi v tem, da želimo graditi družbo, ki bo konkurenčna in prodorna v primerjavi z drugimi in povezano s tem govorimo o na znanju temelječi družbi. Prav tako pa je pred našo družbo postavljenih veliko izzivov in že konkretnih problemov.  Gre za področja okolja in trajnostnega razvoja, zagotavljanja dostopnosti do temeljnih virov za dostojno življenje za vse, spoštovanja različnosti, enakopravnosti med spoloma, preprečevanje izkoriščanja, zaščite socialno šibkejših, pravice do demokratičnega soodločanja in še bi lahko naštevali. Znanje je v veliki meri odgovor na tovrstne izzive.

Usmeritev k življenju, naravi in zdravju ali domena življenja, narave in zdravja je v jedru etične naravnanosti do življenja nasploh. Označujejo jo odločitve in obnašanja, ki odražajo naslednje vrednote: spoštovanje življenja, spoštovanje narave in okolja, zdravje, bioetične vrednote.